V RAZMISLEK

OD DOMA

na črnem
usnjenem
stolu se
križ kraž
podijo
oblačila

tam so
moje
hlače
in bluza
medov
pisan
komplet

letiva
v mesto
na avtobusu
naju obletavajo
ptiči
sivi
in pisani

v kljunu
nosijo
razglednice
kupljene
v papirnici

prisilili so
naju k psihiatru
kot vedno

že zopet
naj jim
naštudirava
predstavo

kot da jih
ne gane
najino življenje

toda prisila
je sredstvo
brez trajnosti

ODŠLA
BOVA
ZA VEDNO

oblačno jutro
toda z medom
morava v mesto
bliža se dedkov dan

ne bi naštevala
njegova leta
toda čez čas
jih bo imel devetdeset

meda dam v nahrbtnik
grem na avtobus
poleti jih je
zelo malo

odpeljeva se
v mesto

prispeva
greva naravnost
v trgovino
kupiva mu vodo
za po britju in
ustno vodo

skromen je in
si ne želi več

kupiva še nekaj
za naju in se vrneva
s prvim avtobusom
domov

celo na kavico
pozabiva …

naju ne sme
več prisiliti

v neplačano
umsko delo

v nerazumljiv
pokoj

v nesprejemljivo
invalidnost

ne, moj medo,
da je to res

vozil je
pošto s
kolesom

dolga
leta pozimi
in poleti

ne več
mlad
je odšel
v pokoj

sedaj
stoji
ob cesti

nikamor
ne gre

ne ve kaj
je imel
mlad
misli
zdravje

blues
minulega
poštarja