INSTINKT

Da še diham megle
in sesam sabljasto šašje
z dobrohotnostjo,
močvirja ničesar nima.

Da me še ni pogoltnila,
vase vsrkala ta kalna voda,
so krive pijavke,
ki so mi izsušile blazinice,

in odebeljeni nohti, prerasli
v kremplje, ki jih zabadam
zdaj v kamen,
zdaj v bršljanke.

NA MEJI

Si in nisi
kakor obris v vodi:

nepopoln v popolni svetlobi.

Če nisi – zakaj potem drhtiš?
Če si – vem, zakaj molčiš!

In če nisi – povej, kako te lahko veter izniči?
In če si – potem vem, zakaj ne ljubiš,

kakor ljubi zemlja… zrak… voda…

Ti znaš
podtakniti obraz tako,
da te svetloba le oplazi

in ves zabubljen obvisiš
na trodimenzionalni palici
z magnetno vabo

znotraj neštetih možnosti,
ki se jim lačna iluzija
nikakor ne more upreti.

ko se znamenje
znotraj moje kože
odpre v poslovilni objem,

bom kakor rumena žoga
s kupole modrega stekla,
gladko in po tihem spolzela

v naročje zanesljivih zvezd

samo na dlani zemlje
dozori tvoje seme
za žetvene dneve

in potem
iz tebe
poženejo krizanteme…

Precizno izbrana scena ničesar ne zagotavlja.
Visoke pete počasi
in brez zlobe pritiskajo na vozle.

Le nepojmljivo dojemanje rdeče preproge
sili v ospredje medle notranjosti.
Na zavesi, ki vztraja pri koncentraciji vida,

je opazna sled ličila.
Vendar kaj od Chanella
lahko izniči vonj pristnega?

Prečesala sem planjave,
prekopala gorovja,
izsesala morja

in sem te našla,
ko sem se
vase zazrla.

Vse manj je neba,
ki se ga spominjajo pragozdni ptiči.
Kdo ve kam izginja smeh bistrih vod

in kaj bodo pili otroci naših otrok?
Kdo ve v čigav trebuh, v čigave oči
se bodo naselili klonirani škorpijoni?

O Bog, rojena sem milijon let pred tabo,
toda prepozno, da bi se oprijela tvojih nog
zdaj, ko se pogrezam v ravnodušje živega peska.

Dobro je, da je minil čas,
ko so zaradi laži rezali jezike
in so psi skozi dlako lizali debele trebuhe,

pred očmi meščanov,
sredi sramote in dobrote
obsojenca in rablja.

Vendar kaj reči danes, v odsotnosti pusta,
ko se rablji preoblačijo v cvetličarje
in raznašajo čudežne šopke s svilenim trakom

za katerega trdijo, da se tako lepo ujema s tvojim vratom.

Tukaj, kjer najpogosteje si,
za oklepom reber,
se poigravaš z vrvico časa

in gneteš vretenca,
ti, starka, in ti, deklica,
zdaj si ribič, zdaj riba

na mizi edinega sodnika,
ki prisega, da o igri kameleona
ne more soditi brez predsodka.

Pesmi je iz s-h prevedla avtorica