ŽALOSTINKE

ROJEN ZA BLIŽINO

Kako sem pozno ste spoznala,
zdaj vem, da si vsa dolga leta
bil mi svetilnik in obala,
zdaj sem v temì, v srce zadeta.

Veš, sanjam te, kako si z mano,
daljava zadnja ti je tuja –
kot da nikdar ne bo končano
življenje tvoje; da ponuja

ti srečo, ki s seboj te vabi,
ki vsa je kot omamno vino –
in ki nikoli ne pozabi,
da rojen bil si za bližino.

Jaz bi zapela žalostinko,
pa mi vse bolj pojema glas,
kaj kmalu bo utihnil Pinko,
ki je imel mogočen bas.

Nekoč razlegal naokoli
se je njegov prodoren glas,
sedaj pa stoka v težki boli,
pobegnil kmalu mu bo čas.

O mi bi psička še imeli,
čeprav častítljivo je star,
njegova leta smo prešteli
in se prestrašili: »Nikar

še ne odidi! Še so trate,
nekoč si se igral na njih,
sedaj pa vedno bližji zate
je, dragi Pinko, zadnji dih.«

Sedaj nas smrt le opozarja
na to, da Pinka si želi,
saj se ima za gospodarja
živali vseh in vseh ljudi.

Naš Pinko žalostno umira,
obliva ga že smrtni znoj –
zdaj smrt se z nami le prepira,
a s Pinkom bije zadnji boj.

Ali veš, ubogi Žužek,
kam se Pinko je zgubil?
To je bil naš dobri kužek,
malo črn in malo siv.

Vsak dan si mu šel naproti
in mehkó si legal nanj;
vajina ljubezen v zmoti
ni bila, saj si vsak dan

vso dobroto in ljubezen
z našim kužkom le delil;
prilomastila je čezenj
bela žena, zdaj si živ

le napol. Zdaj vedno znova
ti le Pinka si želiš,
zaskovikala je sova,
naredila čezenj križ.