初めて開ける世界の扉 / PRVIČ SO ODPRLA VRATA V TA SVET

三行詩

水仙

雨後に戯れて咲く水仙や
雨粒の手土産渡す
白ツメクサに

銀杏

花を知られぬ銀杏の木
実を隠す葉の
扇のごとく

すずらん

初めて開ける世界の扉
いつその顔を上げようか
悩んでる

マグノリア

いつか一斉に咲くような
気持ち持つこと
夢という

すみれ

青空の虹に触れるような
出会い
森の木陰で咲く花よ

シクラメン

赤い花弁あちむきこちむき
奔放に
自由の姿

一篇の詩

そんなふうに
思っていたときがあった

一篇の詩は
薬でもなければ
警察でもなければ
医者でもない
苦悩を取り除く魔法ではない

それぞれの時代に
苦悩しながら戦い生き抜いた人の声
活字から突き抜けて
詠む者の心を鷲づかみにする

「人間の勝利」で苦しむ人間を励ます
倒れるときは人間の強さを見せて倒れろと
山村暮鳥*の詩

病に苦しみながら日を重ねることは
死に近づくことを意味する日々の中
「爪」だけがよく伸びて生を主張する
加藤介春*の詩

秋の空、木の葉、光、水、鳥、獣、風、、、
清浄なものが心を満たしていく「秋の祈り」
醜を認識するのは自己の魂を映す
厳しく美しい心の鏡があるから
高村光太郎*の詩

自然を愛し人を愛する
宮沢賢治*の詩

「新しき村」に挑戦した博愛主義の実践者
誰もが願いながらも実践は難しい
武者小路実篤*の「人間」
「自分の最ものぞむことは自分の幸せが
他人の幸せと一致することである。」と

日本がまだ貧しい頃の人々の姿を綴った「車の音」
日が昇る前から働く農夫達の木の輪の音が何よりも勝ると
素朴な人々への恵まれない人々への優しい眼差し
千家元麿*

晩年の孤独の寂しさをそのまま
「寂しき春」と率直に呟く
室尾犀星*

一篇の詩は雪原の足跡の光
光の元は
悲しみ
痛み
恐れ
嘆き
そして勇気
夢
喜び
願い
歩いた者たちの魂の足跡

足跡に触れた者たちは
その心に灯火を灯す
悲しみを重ね合わせ
痛みを日にかざし
恐れをにぎり
嘆きをなぞり
空虚を追い出し
苦悩を戸棚に仕舞い
諦めを投げとばす

勇気の灯火に火がつけられる
夢を膨らませ
願いが灯る
真実無心に歩いた人々から

頭をあげよ
前を向け
手をとれ
風の音を共に聞け
木々の苦しみを共に聞け
動物や虫の痛みを共に知れ
目を開けて見よ
忘れてはならないことを
忘れるな
歩めと

足跡の光

TRIVRSTIČNICE

NARCISA

Radostno se družijo narcise po dežju.
Deževna kaplja spolzi v dar
beli deteljici.

GINKO

Cvetovi ginka niso znani.
Plodove prikrivajo listi
kot pahljače.

ŠMARNICE

Prvič so odprla vrata v ta svet.
Razmišljajo,
kdaj bi pokazale obraz.

MAGNOLIJA

Občutek,
kot da bodo nekoč vsi cvetovi vzcveteli hkrati,
so sanje.

VIJOLICA

Kot mavrica na jasnem nebu
nenadoma
tvoj cvet prešine senco gozda.

CIKLAMA

Rdeči cvetni listi sem in tja,
brez vsakega reda.
Podoba svobode.

marec 2016

ENA SAMA PESEM

Nekoč sem
Razmišljala takole.

Ena na sama pesem ni
ne zdravilo
ne policija
niti zdravnik
niti čarovnija, s katero se znebiš bolečine.

V vsakem obdobju je
glas človeka, ki se je bojuje z bolečino in jo tudi premaga
se prebije preko besed in
zgrabi za srce človeka, ki bere

Spodbujam človeka, ki se bori za »zmago človeka«,
kajti ko človek pade, se vidi njegova moč –
govori pesem Bochoja Yamamure.

O bolezni, s katero se bojuješ in pri tem pa rastejo le nohti,
ti pa se bližaš smrti.
Govori pesem Kata Kaishuna.

Jesensko nebo, listje, svetloba, voda, ptice, zveri, veter ...
čiste misli izpolnjujejo molitev jeseni,
prepoznavanje grdega se odraža na njegov duši
saj ima strogo in lepo ogledalo srca,
pravi pesem Kotara Takamure.

Ljubiti ljudi, ki ljubijo naravo,
pravi pesem Kenjija Miyazawe.

Z »novim mestom« je tvegal
uresničevalec človekoljubja s stvarjo, ki jo je težko uresničiti
»Človek« Saneatsuja Mushanokojija, ki pravi
»Iz srca močno si želim, da bi moja sreča sovpadala s srečo drugega.«

V času, ko je Japonska še revna, človeka izoblikuje »zvok avtomobila«,
pred sončnim vzhodom delavnim kmetom
zvok lesenega kolesa zveni preprosto najboljše, ljudem,
ki niso obdarjeni z bogastvom prijazen pogled Motomara Senge

Osamljenost v starejših letih tako kot je
»žalostna pomlad«, ko iskreno zavpije
Saisei Muro.

Ena sama pesem je kot svetloba stopala na zasneženem polju
Vir luči
Žalost
Bolečina
Strah
Žalovanje
In pogum
Sanje
Veselje
Želje
Odtisi stopal duš hodečih ljudi

Ljudje, ki se dotaknejo stopinj,
na istem mestu prižgejo luč svojemu srcu
žalost se nabira v njih
prenesejo bolečino na drugi dan
se oklepajo strahu
sledijo žalosti
izženejo praznino
zaprejo trpljenje v omaro
zavržejo obup
prižgejo luč pogumu
se upajo uresničiti sanje
želja je izrečena
s strani ljudi, ki so do sedaj nedolžno tavali

Dvigni glavo obrni se naprej
sprejmi veter odprti rok in ga poslušaj
Poslušaj trpljenje dreves
Spoznaj bolečino črvov
Odpri oči in glej
ne pozabi
stvari, ki jih ne smeš pozabiti
in hodi

Svetloba odtisa

marec 2016

NAPOVED MOJSTROVINE

To je mojstrovina,
a njene cene
pač ne opazi nihče

Iz ogledala obrača pogled,
in nasmeh, ki odseva na površini jezera,
in trpljenje, ki odseva na avtomobilski šipi,
in odsev objokanega obraza na okenski šipi.

Četudi nihče ne ve ničesar,
je to izdelek, rojen iz srčne bolečine.
Je izdelek, poln posvetnih poželenj.
Je izdelek iz solza, ki jih nihče ne razume.

Četudi nihče nič ne reče, je to mojstrovina
z dvema pogledoma, vonjem, z dvemi prisluhi
in kotičkom ust, ki nosi vse
in uresničuje vse sanje.

Je čudovito delo, ki se mu lahko približaš na tri metre in ga ne more definirati.
Je veselja polno delo, ki ga drugi ne more razumeti.
Kot plastična igrača, ki se je ne da z lahkoto uničiti,
kot neumorna stenska ura, ki pa ne počne zgolj in le samo ene stvari.

Ne pokaže avtomatskega gibanja,
ampak je gibijivo in odzivno delo,
prepredeno s presenečenji.
Delo presenečenja, ki se ne pokvari sedemdeset, osemdeset let.

Ne more pozabiti kamenja, ki lei ob cesti,
je kot bi vesolje stisnil na velikost enega, dveh metrov.
Je mojstrovina, ki ima neverjetne sposobnosti.
Čudovita redkost, ki ga je ustvarilo rojstvo življenja.

Kaj le se utrne nekomu,
gre le za eno stvar –
ti in tvoj odsev v okenski šipi.
Ti, ki to bereš.
Ti, ki si se sedaj nasmehnil.

In konec koncev jaz,
ki to pišem.
Živel človek!

marec 2016