REGRAT

Na nekem dvorišču,
v senčnem delu mesta,
smo tisto popoldne
nabirali regrat.

Dišeče, goste krošnje
so skrivale sonce,
ki je spuščalo niti
na razigrane prste
naših majhnih rok,
ko smo v pesteh
mečkali
liste s koreninami
in steblo za steblom.

Vse to smo dajali
v bele košarice.

Le solata za lutke –
rumeni cofi
ob potičkah iz peska,
naše roke ob predpasnikih
in sence pod klobuki
tihih, pametnih dreves;

za njimi travniki in lučke,
bele in lebdeče,
igrivo bežeče
v daljni, modri svod.