O ŠČIPU PLEŠEJO

O ščipu plešejo
rusalke
ob potoku.

Lovijo se med vrbami,
si češejo lase,
se hihitajo in ščipljejo
in v lahnih krilih
zapeljujejo favna.

Rade se ogledujejo
v vodni gladini,
a se spotikajo v ribniku,
ki ga je človek
skopal v bližini.

Grem po stezi, reže mraz,
tišino biča čukov glas.

Spolzka steza čez polje
v neznano vodi me.

Kaplje padajo z neba,
tukaj gosta je tema.

Hodim dolgo, spolzka pot,
tukaj je premnogo zmot.

Hodim, tečem vse hitreje,
tam v dalji je svetleje.

Ponavadi
se oglasiš za vogalom hiše,
poljubiš okna mojega doma
in se poigraš z listi
marelice na vrtu.

Odprem okno
in hvala ti, ker me božaš,
južni veter.

Sonce sence
daljša, krajša...
Ko posije,
jih izpiše,
če ne sije,
senc pač ni.

Jaz pa v senci

sonce rišem si.

Jutro dovoli,
da ga kosi okopajo
v oceanu rose.

Dan zori,
da ga drevesa
in trave srkajo vase.

Večer pa
bele pajčolane
v dolih tke le zase.

Teloh je razprl svoj svet,
nad hišo zgodnje ptice let.

Vznemirjeni so gozd, polje,
vodne vile, favni in ljudje.

Češnja na vrtu bo kmalu
poklicala brenčave goste.

Silvestrovo je in ščipov čas,
mraz trpinči spečo vas.

Ob hiši mlaka se tišči,
vodna vila pa ne spi.

Neskončnost ljubi zvezdnato,
v nikoli prešteto zre nebo.

Šteje utrinke nad gladino,
vpeta v bledo mesečino.

Čas pa ni zvezdnat niti preštet,
v mojo minljivost je večno ujet.

Nocoj je vse okay.

V taverni je vroče,
črni Cigan strastno
igra na violino in
pevka kaže visoka stegna.

Abrahamovci pomladimo,
divje plešemo jiwe,
razgreti pijemo tonic in stock
in znamo uživati life.