PELINOV ČAJ
DAN KRATKIH VDIHOV
videla sem lepoto
ki me je pustila odprtih ust
a neka misel se je vrinila
in preprečila vdih do globine
v žejna pljuča
senca se je splazila preko očesa
in preden je zasvetila kresnica
je skozi temo zarezal zamah
ubila jo je
neka tuja roka
otrok ni zajokal v meni
skril se je med pljučne mešičke
kjer čaka
da dobi kisik
za pogum zavrisniti
na polno kot še nikoli
DIOPTRIJA
kdo pravi
da skozi debela stekla
slika blesti
v jasnejših obrisih?
morda je umetnik
namenoma zabrisal robove
da se barve prelivajo
v neponovljive odtenke
skritih ozadij
praviš da si kratkoviden
srečnež si
saj podobo ne le vidiš
ampak tudi vonjaš
in zlezeš v kožo genija
v trenutku
ko mu je barva
kapljala s čopiča
zamižiš
in nevidne plasti tiho
srkaš vase
srce ima vedno
ravno pravšnjo
dioptrijo
DROBNJAČENJE
razkosmičen
na brezoblične delce
se raztapljaš
v mojem tkivu
tako absorbiranega
te več niti ne čutim
včasih se mi zdi
da bom bruhala
toda bojim se
nasprotnega vetra
ki bi mi v obraz
vrgel vso nesnago
raje se zamotim
z drobnjačenjem
in tečem naprej
KJE SO PRSTI
ki igrajo na vejnato harfo
razglašeno in otožno
preplašen ptič
je ujet med strune
negotovosti
ker ne poveš
kam odhajaš
debelo orokavičen
igrat svoje neslišne pesmi
kje so prsti
ki bi se dotikali povrhnjice
in izzveneli v globino
z violinskim ključem zaklenili
dve polovinki
v celinko
KO JE STRUGA IMELA VODO
… pajčevina med latami
preprostega mlina
ki se ne vrti hitro in glasno kot nekoč
ko je struga imela vodo z visoke planine
kjer se tali led
led je okoval besede
molčijo kot mlinsko kolo ki je gnalo kamen
izpod katerega se je vsipala
moka za sveži kruh
kruh je zarečen in grenak
ker ga je okužila plesen z zajedalskimi hifami
videti so kot pajčevina med latami …
MRZLI SHRANKI
odideš pred svitom
v polzavesti
zaznavam šume zore
in škripanje podboja vrat
v glavi nekje klokota
kot voda pod ledeno skorjo
svojo odsotnost
pribijaš na steber molka
na okovani reki
nikjer ni več mlakaric in čapelj
življenje se je umaknilo
snežnemu metežu
kot midva
vsak v svoj predal
hladilne skrinje
OČI RAZLITIH PLITVIN
ne prebivam več v tvojih očeh
skozi raskave veje
tvoj šepet kliče jalove poganjke
ki se bahajo s slepečim zelenilom
preko stopnic preperele slame
razsipaš svoje darove
zrnje šuštečih včerajšnjih polj
izgubljeno med sivečimi bilkami
nisi lep nisi grd
čeprav ljubosumno čuvaš ozke poti
po katerih nisem hodila
ker so odtekle preden je noga stopila nanje
polje bo preraslo grmovje
in tvoje oči polne sneti
bodo presuhe
da bi v njih vzniknili potoki
ki globoko v naju sanjajo
o obali belega oceana
OKUS PO HRENU
sivina je ukradla
modre odtenke svoda
in dežne kaplje
umivajo okuse po trnju
danes je čas
ko ti lahko odpustim
dokler ostaneš
pri dnišču križa
jutri
ob rumeni zarji
boš smel vstati
in jaz sama
ti bom namazilila noge
PAT
tečem čez travnik
lovim senco oblaka
prestopam svetlobne trakove
v najbolj črni senci
se utrujeno sesedem
stojiva si nasproti
sva natanko tam
kamor sva hlepela
vsak na svoji strani
živega blata
povesim pogled
ne upam se zganiti
a metulj vseeno odleti
na sončno stran
zelene šahovnice
PELINOV ČAJ
nostalgijo se pije
počasi
v majhnih požirkih
da na korenu jezika
zaplešejo kapljice
v ritmu balade
da brbončice lahko vsrkajo
vso grenkobo
predno spolzijo v žrelo
in če se to dogaja
prepogosto
začne nostalgija piti tebe
iz telesnih celic
neopazno briše
pričakovanje in upanje
ne sprašuje vedeževalk
ne premika kazalcev
le suši te
dokler ne ugotoviš
da ne moreš več
teči
POTEZE IGRE
korak naprej –
a to ni napad
korak nazaj –
a to ni umik
korak vstran –
a to ni ples
prepoznati figure
in njihov namen –
a to ni šah
natančno računati –
a to ni matematika
iskati poti –
a to ni zemljevid
zapreti okno –
da bi prišel do zraka
izvesti gambit –
da bi dobil igro
življenja
PRESKOK
iztegnjen prst
vseobsegajočega
sledenje krogotokom
svetlobe in teme
toplote in mraza
čeprav prehitevam
ali zamujam
nikoli ni prepozno
za rošado
med nostalgijo večera
in pričakovanjem jutra
ko blagodejna vitica
rahlo objame
posušen stržen duše
PRIBLIŽEK LJUBEZNI
razdalja se spreminja
po nezapisanih pravilih
vmesnost
je včasih tako tanka
da je skoraj ni
občutiva njeno
gostoto
ki je približek
tistega pravega
največkrat
vmesnost postane
redka in vodena
boleče preprečuje stik
in niha z dolgimi valovi
oddaljevanj
in približevanj
nikoli se ne stanjša
do neslišnosti
RAZPIRANJE
kljub nevihtam
prožno steblo
ostaja pokončno
skozi obrobje stržena
tenko odzvanja
nenaročena glasba
ki z notnimi repki
skrtači zasebnost
pod skladovnico
odloženih čustev
se v nezrelih strokih skrivajo
belgijski pralineji
dopuščam
da jih pretipaš
odpreš hlipajočo zadrgo
da se lupina razpre
v dišeče predivo
večernih pričakovanj
RAZVODNICA
znaš usmerjati
tokove
tako spretno, da se ne zlivajo
preko bregov nepovratnosti
nihče ti ne spodmakne
urejenega niza besed
ki se vse mastne kotalijo
in odbijajo
kot da bi bile neulovljive
na zunaj izgledaš
obvladan
ne tako kot jaz
ki me vihari stihija
besednih hudournikov
tekočih v vse smeri
in zaman iščem
črto razvodnico
SMETARKA
kilometre daleč
te opazujem skozi
podstrešno okno
kako pod posteljo iščeš
umazane objeme
med preluknjanimi nogavicami
in laminatom samozadostnosti
ni me več tam
toda ravno jaz v mislih
brskam po tvojem smetnjaku
med embalažo
v kateri so bili nekoč zapakirani
najini načrti
da najdem koščke tvojega
neizkoriščenega potenciala
in se prepričam
da tam ni sledov
neizrečenih obžalovanj
VČASIH SABOTIRAM SVOJ DIH
iz oblačnega gradu
se selim pod prelomnice
med željami in možnostmi
iz gline modeliram
maketo prihodnjih rešitev
blato polzi med prsti
topel veter suši vogale
krila jastreba
popivnajo odvečne odplake
in jih
s hromimi semenčicami vred
otresejo v brezno
kjer ni plodne zemlje
lepota pa se meri v gostoti
sinklinal in antiklinal
premagovanja strahov
včasih sabotiram svoj dih
kar tako iz radovednosti
koliko časa bo trajalo
da izgubim nadzor
nad svojim
keramičnim gradom
in da se počutim
bolj pomembno
ZA VALOBRANOM ZAVESTI
zdelo se ji je
da lažnivi veter
ne bo uspel skriti vseh sledi
razpok v odmrznjeni zemlji
dokler ne bodo polzaprtih vek
obema zalile tiste sanje
v katerih oba brodita
do kolen po mlačni plazmi
kjer se na vrhu penastih valov
rojevajo in vzletavajo
bleščeči cekini
z obrazi novorojenčkov
zdelo se ji je
da je nemogoče
katerega ujeti v dlan
in ga zasidrati
med venerin in marsov grič
želela se je samo
zbuditi spočita
brez izdajalskih sledov
okoli gležnjev